Motnje hranjenja so preživljanje pravega pekla za vsakega, ki se je kadarkoli z njimi srečal ali pa se z njimi srečuje še zdaj. Veliko sem že govorila o tem kako je, ko si v tem peklu in s čim vse se srečaš ter boriš. Nisem pa še skoraj nič povedala kako se pa počutijo ljudje okoli osebe, ki ima motnje hranjenja. Zato predvidevam, da bi radi izvedeli, kam se zasuka svet, ko nekdo, ki te ima rad izve, da imate motnje hranjenja? Kaj pa on takrat občuti? In danes bom pisala o tem. O občutkih svojcev in prijateljev osebe, ki ima motnje hranjenja. Nedolgo nazaj mi je pisala zaskrbljena in nemočna mamica dveh punc. Nisem mogla verjeti – ja, dveh! In obe sta imeli motnje hranjenja. Mama – oseba, ki bi za svoje otroke naredila vse in ji največ na svetu pomeni to, da so njeni otroci srečni, je namesto tega občutila le nemoč in žalost.

Ko sem brala njeno sporočilo, se mi je v grlu naredil ogromen cmok. In, ko sem ji hotela odpisati nek dober nasvet o tem kaj naj naredi, se je ta cmok še povečal. Kako nekomu, ki ima motnje hranjenja, pomagati, da se izkoplje ven iz njih. Vem, sama sem se izkopala iz njih in o tem sem celo napisala knjigo, pa vseeno je težko izbrati pravi način kako nekomu pomagati. In kako mislite, da se počuti ta mamica? Najbrž ji ne more iti slabše kot ji gre sedaj. To pa zagotovo vem. Vem iz izkušnje, ki so jo meni in mojim bližnjim pustile motnje hranjenja.

Ob misli na to mamo, si nisem mogla pomagati, da ne bi pomislila na svojo mami. Mojo prijazno in ne škodoželjno mami, ki na svetu še ni naredila slabe stvari, pa jo je njena lastna hčerka tako grdo kaznovala. Pa ne kaznovala, saj je ni imela za kaj kaznovati. Ampak še vseeno pa je bila kaznovana. Ta mama teh dveh hčer me je vprašala kako je to zdržala moja mami. In po pravici povedano, ji nisem znala natančno odgovoriti. Globoko sem se zamislila. Kako je moja mami preživela motnje hranjenja? Najbrž ji je pomagal prav ta njen optimizem, ki ga vsak dan nosi v sebi.

Optimistično je verjela, da se bo njena družina te motnje hranjenja znebila in zaživela nazaj srečno življenje. Vsak dan je prihajala iz službe z vedno novimi idejami in načini kako so se drugi rešili svoje motnje hranjenja. Vedela je, da bo v teh zgodbah našla en način, ki bo rešil tudi mene. Saj jaz sem takrat zavračala vso to pomoč in se mi je njeno vedenje zdelo brez veze, ampak njej je pomagalo. Pa ne mislite si, da je bila vedno pozitivna. Tudi ob vsej njeni optimističnosti, so bili trenutki, ko se je zlomila. Sama mi je priznala, da je velikokrat zaspala v solzah. Tudi vem, da sem jo velikokrat videla tik pred tem, da bi ponorela. In enako je to doživljal moj oče. Da sploh ne govorim o babicah in dedkih, ki so se nas bali poklicati in povprašati kako gre, ker so se bali negativne informacije. Skratka, bližnjim je morda še celo bolj težko kot nam. To je res.